Temperaturna in tlačna odpornost za izboljšanje delovne učinkovitosti F-razred 1UEW emajlirana samolepilna tuljava industrijska elektronska medicina

Ime izdelka: F-razred 1UEW emajlirana samolepilna tuljava

·Samolepilna emajlirana žica (samolepilna žica), znana tudi kot samotalilna žica, ima na površini emajlirane žice dodatno plast samolepilne barve.

·Zelo težko je izdelati tuljave brez okvirja zapletene oblike, ki so se uporabljale v zgodnjih televizorjih in nekaterih mikromotorjih z navadnimi emajliranimi žicami. Postopek izdelave te vrste armaturne tuljave je precej nenavaden. Najprej je treba obdelati in oblikovati eno samo navitje, nato pa vsako oblikovano navitje oblikovati v armaturno navitje. Metoda oblikovanja z enim navijanjem je bila včasih nanašanje lepila na zunanjo površino emajlirane žice, da se jo pritrdi na kalup, nato pa jo spečemo in oblikujemo. Proces oblikovanja navitja motorja je dosegel zelo dobre ekonomske rezultate. Široko se uporablja v ključnih komponentah elektronskih izdelkov, kot so motorji brez jedra, samolepilne tuljave, mikromotorji, elektronski transformatorji, senzorji in elektronske komponente. Promocija armature in transformatorske armature.

Postopek lepljenja:

Samolepilna plast, prevlečena na površini samolepilne žice, lahko povzroči lepljivost z delovanjem visoke temperature ali kemičnih topil

Visokotemperaturna/toplotna vezava:

Vse samolepilne sloje Elektrisola lahko lepimo s segrevanjem. Žico lahko segrevate neposredno z vročim zrakom med postopkom navijanja, lahko pa navito tuljavo segrejete v pečici ali pa lahko na tuljavo dovedete tok, ko je navijanje končano. Načelo vseh teh metod je segrevanje tuljave za navijanje na temperaturo, ki je nekoliko višja od tališča samolepilne plasti, tako da se samolepilna plast stopi in poveže žice skupaj. Prednost zračnega lepljenja je, da po navijanju ni potreben sekundarni postopek lepljenja. Ta metoda je stroškovno učinkovita in se uporablja predvsem za samolepilne žice z dimenzijami, manjšimi od 0,200 mm. Ta metoda je postala bolj priljubljena v zadnjih nekaj letih z razvojem tipov samolepilnih slojev za ultra visoke temperature.

Lepljenje v pečici:

Lepljenje v pečici se doseže s segrevanjem navite tuljave. Tuljava se med navijanjem še vedno drži na vpenjalu ali orodju, celotna tuljava pa se enakomerno segreje v pečici pri ustrezni temperaturi in dovolj časa ter nato ohladi. Čas segrevanja je odvisen od velikosti tuljave, običajno od 10 do 30 minut. Slabosti lepljenja v pečici so daljši časi samolepljenja, dodatni procesni koraki in potencialno večje zahteve po številu žično navitih orodij.

Elektrolepljenje:

To se naredi z uporabo električnega toka na končno tuljavo in ustvarjanjem toplote skozi njen upor, da se doseže ustrezna temperatura lepljenja. Napetost in čas napajanja sta odvisna od velikosti žice in zasnove tuljave, zato ju je treba eksperimentalno razviti za vsako specifično aplikacijo. Ta metoda ima prednosti visoke hitrosti in enakomerne porazdelitve toplote. Običajno je primeren za samolepilno žico s premerom žice nad 0,200 mm.

Lepljenje s topilom:

Določene samolepilne plasti je mogoče aktivirati z uporabo posebnih topil med postopkom navijanja tuljave. Pri navijanju se običajno uporablja filc, prepojen s topilom (»mokro navijanje«), ki zmehča samolepilni sloj. Ta postopek zahteva uporabo orodja, ki drži tuljave na mestu, in tuljave so povezane skupaj, ko se topilo posuši. Tuljavo je treba nato segreti v pečici za en cikel, da izhlapi preostalo topilo in zaključi postopek utrjevanja samolepilne plasti za optimalno trdnost spoja. Če je v tuljavi ostalo topilo, lahko tuljava po dolgem času odpove.